torek, 24. julij 2007

PREDSTAVITEV KA V MG









Andreja Kovač, modna oblikovalka in kostumografinja, se na razstavi predstavlja z razvijajočim se in večplastnim projektom, ki temelji na raziskovanju različnih umetniških praks (kiparstvo, slikarstvo, modna skica...) in apliciranju le-teh na glavni medij njenega izražanja – modo in oblačila. Za umetnico je značilno raziskovanje trenutnega stanja umetnosti in sočasno vračanje v prvinskost, ko izraz ni bil vezan na avtonomnost tega ali onega medija. Pred nami se razprostre paleta interpretacijskih možnosti in vprašanj, saj je delo zasnovano kot avtorefleksija umetnice same in njenega dosedanjega ustvarjanja.
Delo moramo brati in razumeti kot celoto, ki obstaja zgolj v času te postavitve, saj ga bo v naslednji fazi, ko bodo videna že naslednja spoznanja, do katerih bo prišla umetnica, moč popolnoma drugače interpretirati. Nenazadnje poznavanje končnega izzida močno vpliva na interpretacijo procesa, ki je pripeljal do končnega stanja. Danes pa še ne vemo, kaj bo jutri.
Glavni poudarek je na kostumu – modnem oblačilu, ki je postavljeno v okolje svojega izvora. Obdaja ga osem lutk iz naplavljenega lesa najdenega v bližini umetničinega rojstnega kraja. Figure so zastrte s kosi blaga in s svojo preprosto obliko delujejo zelo prvinsko, skoraj mistično. Delujejo kot v kiparski medij prenesene skice za kostume. So preprostih in nedefiniranih oblik. Namesto papirja (umetno predelanega lesa) postane nosilec teh skic les, ki ga je »obdelala« zgolj narava. So torej nekakšne prapodobe kostuma. Iz teh plastičnih skic se razvije kostum in modno oblačilo, ki je prav tako tako transformirano v nek nov medij. Po eni strani nam dopušča možnost, da se neprizadeto sprehodimo mimo njega in se zgolj poigravamo z mislijo o njegovem estetskem potencialu. Ob natančnejšem ogledu pa sproži v nas tudi vprašanja o globji sporočilnosti.
Na oblačilu zaznamo neobičajne elemente kot so les in na vlečki črnobeli potiski slik, ki obdajajo kostum. Les lahko zopet povežemo z mislijo o ostankih prabitnosti, ki jo srečamo pri lutkah. Potiski, ki jih je avtorica prenesla iz slik narejenih za ta projekt, pa nas napeljejo k razmišljanju o konstruiranih mejah med različnimi zvrstmi umetnosti in k večnemu vprašanju, kaj je in kaj ni umetnost.
Gre torej predvsem za različna vprašanja in dvome. Kdo sem jaz in kaj je modno oblikovanje? Je možno modo enačiti s t. i. visoko umetnostjo ter kako doseči ta status in ali je možno aplicirati pravila izraznosti enega medija na drugega?
Andreja Kovač skuša s tem delom prikazati, da je moda in kostumografija v izraznosti enakovredna drugim umetniškim praksam s tem, da briše že tako vse bolj meglene meje med njimi. Seveda pa se ob tem procesu zaveda tudi tega, da ima vsaka praksa svoje lastne zakonitosti, ki jih mora ustvarjalec tako upoštevati kot tudi kršiti, da lahko pride do novih izraznih učinkov. Ob enem ugotavlja tudi, da nobena stvar ne nastane in se ne razvije iz nič. Vse je del procesa spreminjanja, za katerega ni nujno, da napreduje. Lahko se vrača v preteklost. In vrača se vedno znova. Sedanjost biva skupaj s preteklostjo in skupaj načrtujeta prihodnost.
Umetnost je del in izraz našega bivanja. Ni pa samo odsev družbe temveč tudi sooblikovalka le-te. Kot kostumografinja se Andreja Kovač ukvarja s problemom posameznikove identitete, ki se kaže ali pa določa tudi preko oblačil. Njen kostum, ki deluje kot da gre za žensko oblačilo, je predstavljeno na moški lutki. Tu ne gre za kakšno revolucionarno izjavo, saj smo v času za katerega bi lahko trdili, da dopušča (predvsem v umetnosti) karkoli.
Gre predvsem za razmišljanja o tem, kaj nas določa – je to obleka? Bi z nošenjem te obleke moški postal glede na družbeni spol ženska, ali postane ženska obleka sedaj moško oblačilo? Ali prevzamemo z nošenjem oblačil neke družbene skupine tudi njihov status? Kakšna je pravzaprav moč oblačil – določajo ona nas, ali mi njih? In kaj je umetnost, kje so pravzaprav njene meje in polje avtonomnosti?
Postavitev nima namena podajanja odgovorov temveč je predvsem zastavljena tako, da gledalcu vzbudi vprašanja, na katera naj si skuša odgovoriti sam. Pomembno pa je, da se vprašujemo in dvomimo. Le tako se lahko namreč otresemo družbenih konvencij in lahko »napredujemo«.
Nikola Pongrac

4 komentarji:

Nikola pravi ...

pozdravljeni!

Vaše delo sem videla v Moderni galeriji. Bilo mi je zelo všeč. Sedaj pa sem še toliko bolj vesela, ker lahko spremljam Vaše delo tudi prek spleta. Upam, da boste imeli še veliko uspešnih projektov. Imam pa en predlog in sicer to, da bi bilo morda zelo primerno, če bi ustanovili kako društvo, kjer bi se lahko vaši oboževalci družili in si izmenjevali izkušnje. Zanima me tudi, če je možno, kje tudi kupiti vaša dela?

Hvala za Vašo pozornost in čas

Vaša Marta

ANDREJA KOVAČ pravi ...

Pozdravljeni!

Vesela sem, da ste me opazili v tako veliki množici raztavljalcev.
Z veseljem bi z vašo pomočjo ustanovila društvo.
Ali imate kakšno idejo kako naj bi delovalo?
Veselim se vašega predloga!
Zahvaljujem se vam za čas-komentar!

L.p Andreja A.K

Anonimni pravi ...

Pozdravljeni,


rada bi Vam povedala, da so mi zelo všeč Vaše kreacije. Kar tako naprej, zelo vesela bom, ker bomo sedaj obveščeni o Vaših razstavah, da ne bomo prikrajšani za to lepoto.

Hvala, Vaša Mirela.

ANDREJA KOVAČ pravi ...

Ojla Mirela,

V PONEDELJEK 10.9.07 TE vabim na prodajno razstavo ob 17.00 v KUD FRANCE PREŠEREN.
Tam bom tudi jaz in moje delo.
Bova mčkn podebatirali.

L.p. Andreja A.K