TRI PRSTE POD POPKOM

Zasnova in režija: Maruša Geymayer-Oblak

Kostumografija:Andreja Kovač (in ostali)

Opis

»Tri prste pod popkom / so čudne reči, / je koža kosmata, / na smeh se drži.«

Kabaret se bo lotil skritega, prikritega v erotični fantaziji Slovencev, saj se navdihuje pri slovenski kvantarski ljudski poeziji. Ta je bila v slovenskem ljudskem izročilu vedno prisotna, a je veljalo, da je pohujšljiva in brez estetske vrednosti. Prežeta je s stereotipi, humorjem, ironijo in grotesko, namenjena pa zabavi. Njen erotični vitalizem se napaja v poveličevanju ljubezenskega akta, v želji po blažilnih učinkih spolnosti. Ne smemo pa spregledati njene subverzivnosti, saj je bilo uživaštvo, ki ga opeva, v nasprotju z uveljavljenimi družbenimi normami in moralo. Kvantaške poskočnice bodo v kabaretu Tri prste pod popkom izhodišče za luciden pogled na naš prostor, njegovo zgodovino in dediščino, pa tudi na našo sedanjost. Služile so kot predloga točkam, ki so jih igralci izbrali iz svojih najbolj radoživih nagibov.

  Foto:Slovensko mladinsko gledališče

 

ELIZABETA BAM

Kostumografija in scenografija: Andreja Kovač

http://www.kultura.si/index.php?option=com_content&view=article&id=314:elizabeta-bam&catid=3:novice

Foto: Ana Kovač

RAZREDNI SOVRAŽNIK

Koncept in režija:Borut Šeparović

Kostumografija:Andreja Kovač 

Opis

Izhodišče Šeparovićevega ustvarjanja Razrednega sovražnika bo videoposnetek antologijske predstave

Razredni sovražnik v režiji Vita Tauferja; v SMG je bila premierno uprizorjena leta 1982 po drami Nigela

Williamsa. Hrvaški režiser Borut Šeparović, ustanovitelj in umetniški vodja zagrebške gledališke skupine Montažstroj bo prvič režiral v Sloveniji in bo skupaj s sodelavci, med katerimi bodo tudi dramaturg Tomaž Toporišič ter igralca Marko Mlačnik in Željko Hrs, ki sta pred tridesetimi leti sodelovala pri istoimenski predstavi Vita Tauferja, raziskoval pomenski in simbolni potencial drame Nigela Williamsa, predvsem tistega, ki je povezan s fenomenom nasilja.

Predstava bo problematizirala vprašanje, v kakšnih razmerah ter s kakšnimi morebitnimi učinki in

dolgoročnimi posledicami je nasilje lahko generator strukturnih sprememb v družbi, prežeti s politično apatijo in popolno odsotnostjo iniciative.

Foto: Slovensko mladinsko gledališče

Foto: Ana Kovač

Foto: Ana Kovač
Umetniški direktor: Nikola Pongrac

razstava Razprta krila / Unfolded Skirts

Galerija Srečišče, Metelkova 8, Ljubljana

7.-18. avgust 2012

Pričujoča razstava Razprta krila je prva samostojna predstavitev del kostumografinje Andreje Kovač, ki se pri svojem delu nenehno srečuje s konfliktom zakrivanja oseb sedanjosti in istočasnega razkrivanja karakterjev preteklosti – njihovih hrepenenj, strahov, lastnosti. Zanima jo povezava preteklosti s sedanjostjo. Na svoji poti ustvarjalka s serijo predstavljenih del z ustvarjalnimi pristopi razkriva in povezuje različne svetove, ki jim je pripadala sama in jim pripada še danes.

Krila, simboli feminilnosti, so razgrnjena v platna, na katera s tehnikami, kot so vezenina, rišelje, krpanka, kolaž ipd. intimno razgalja sebe ter predstavlja svojo zgodbo in svet kot ga vidi sama. Ročne tehnike, ki jih uporablja, so povezava z lastno preteklostjo in žensko tradicijo, ki je bila praviloma del zasebnega sveta. Na ta način gledalca subtilno povabi v bolj intimen odnos s podobami. Razgalitev ustvarjalkinega telesa in njegova odsotnost ji tako omogoča nove možnosti za njeno osebno izpoved.

Costume designer Andreja Kovač reveals her story through traditional women intimate techniques on unfolded skirts and interlaces her personal tale with her own past. Patterns from different worlds lead us towards the most intimate circles of the artist's being.

otvoritev razstave Razprta krila

7. avgust 2012

NOVA KOLEKCIJA - GAL

igrača ali obesek

Igrača ali obesek za ključe

ANDREJA KOVAČ

Izobrazba: Srednja šola za oblikovanje in fotografijo- smer modno oblikovanje, Naravoslovnotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani-oddelek za tekstilstvo. Dosedanje izkušnje: Več zaposlitev v modnih trgovinah in pri zasebnih oblikovalcih (prodaja, svetovanje pri nakupu artiklov),Gikom d.o.o. – izdelovanje modnih in tehničnih skic za njihove kolekcije – (l.1999)Moderna Galerija v Ljubljani – vodenje likovnih in kostumografskih delavnic za Minimaliste,(l.2003)Pozitiva – izdelovanje oblačil za prodajo osebnim strankam (l.2005), Kostumografija za več plesnih predstav mednarodne skupine EN-KNAP & priprava in organizacija kostumov ob desetletnici – S.K.I.N. in W-osebno (l. 2003 & 2004), Kostumografija za plesno predstavo Kostanjevo rjava- Andreja Rauch (l.2003),Kostumografija za plesno predstavo Katarza za začetnike – Jure Konjaj (l.2004),Kostumografija glasbeno plesni film skupine EN-KNAP (l.2004), Razstava »Naključje« v Galeriji mode (l.2005),Sodelovanje na mednarodni razstavi umetniških zastav v Novem Sadu- SCG (l.2005),2007 Razstava v KIBLI - razstava slik(Maribor);2007 oblikovanje klobukov2007-predstava Ljubezen na smrt-MG, razstava MG (2007), razstava KUD FRANCE PREŠEREN in GALERIJA DALI (2007).

Razstava (JAKOPIČEV PAVILJON) - "preslišani pogledi" na metelkovi

NOVA KOLEKCIJA

Predstavljam vam nekaj modelov iz nove kolekcije Andreje Kovač, blagovne znamke KA .

NOVA KOLEKCIJA

Predstavljam vam nekaj modelov iz nove kolekcije Andreje Kovač, blagovne znamke KA .

NOVA KOLEKCIJA

Predstavljam vam nekaj modelov iz nove kolekcije Andreje Kovač, blagovne znamke KA .

Razstava v galeriji KUD FRANCE PREŠEREN (Ljubljana) in galeriji DALI (Kranj)

Utrinki dobrodelne razstave umetniških del likovnih umetnikov v podporo Trnovskemu parku. Na tej razstavi so bila predstavljena tudi štiri dela KA. Razstava se ponovi tudi v Kranju.

PREDSTAVITEV KA V MG

Andreja Kovač, modna oblikovalka in kostumografinja, se na razstavi predstavlja z razvijajočim se in večplastnim projektom, ki temelji na raziskovanju različnih umetniških praks (kiparstvo, slikarstvo, modna skica...) in apliciranju le-teh na glavni medij njenega izražanja – modo in oblačila. Za umetnico je značilno raziskovanje trenutnega stanja umetnosti in sočasno vračanje v prvinskost, ko izraz ni bil vezan na avtonomnost tega ali onega medija. Pred nami se razprostre paleta interpretacijskih možnosti in vprašanj, saj je delo zasnovano kot avtorefleksija umetnice same in njenega dosedanjega ustvarjanja.
Delo moramo brati in razumeti kot celoto, ki obstaja zgolj v času te postavitve, saj ga bo v naslednji fazi, ko bodo videna že naslednja spoznanja, do katerih bo prišla umetnica, moč popolnoma drugače interpretirati. Nenazadnje poznavanje končnega izzida močno vpliva na interpretacijo procesa, ki je pripeljal do končnega stanja. Danes pa še ne vemo, kaj bo jutri.
Glavni poudarek je na kostumu – modnem oblačilu, ki je postavljeno v okolje svojega izvora. Obdaja ga osem lutk iz naplavljenega lesa najdenega v bližini umetničinega rojstnega kraja. Figure so zastrte s kosi blaga in s svojo preprosto obliko delujejo zelo prvinsko, skoraj mistično. Delujejo kot v kiparski medij prenesene skice za kostume. So preprostih in nedefiniranih oblik. Namesto papirja (umetno predelanega lesa) postane nosilec teh skic les, ki ga je »obdelala« zgolj narava. So torej nekakšne prapodobe kostuma. Iz teh plastičnih skic se razvije kostum in modno oblačilo, ki je prav tako tako transformirano v nek nov medij. Po eni strani nam dopušča možnost, da se neprizadeto sprehodimo mimo njega in se zgolj poigravamo z mislijo o njegovem estetskem potencialu. Ob natančnejšem ogledu pa sproži v nas tudi vprašanja o globji sporočilnosti.
Na oblačilu zaznamo neobičajne elemente kot so les in na vlečki črnobeli potiski slik, ki obdajajo kostum. Les lahko zopet povežemo z mislijo o ostankih prabitnosti, ki jo srečamo pri lutkah. Potiski, ki jih je avtorica prenesla iz slik narejenih za ta projekt, pa nas napeljejo k razmišljanju o konstruiranih mejah med različnimi zvrstmi umetnosti in k večnemu vprašanju, kaj je in kaj ni umetnost.
Gre torej predvsem za različna vprašanja in dvome. Kdo sem jaz in kaj je modno oblikovanje? Je možno modo enačiti s t. i. visoko umetnostjo ter kako doseči ta status in ali je možno aplicirati pravila izraznosti enega medija na drugega?
Andreja Kovač skuša s tem delom prikazati, da je moda in kostumografija v izraznosti enakovredna drugim umetniškim praksam s tem, da briše že tako vse bolj meglene meje med njimi. Seveda pa se ob tem procesu zaveda tudi tega, da ima vsaka praksa svoje lastne zakonitosti, ki jih mora ustvarjalec tako upoštevati kot tudi kršiti, da lahko pride do novih izraznih učinkov. Ob enem ugotavlja tudi, da nobena stvar ne nastane in se ne razvije iz nič. Vse je del procesa spreminjanja, za katerega ni nujno, da napreduje. Lahko se vrača v preteklost. In vrača se vedno znova. Sedanjost biva skupaj s preteklostjo in skupaj načrtujeta prihodnost.
Umetnost je del in izraz našega bivanja. Ni pa samo odsev družbe temveč tudi sooblikovalka le-te. Kot kostumografinja se Andreja Kovač ukvarja s problemom posameznikove identitete, ki se kaže ali pa določa tudi preko oblačil. Njen kostum, ki deluje kot da gre za žensko oblačilo, je predstavljeno na moški lutki. Tu ne gre za kakšno revolucionarno izjavo, saj smo v času za katerega bi lahko trdili, da dopušča (predvsem v umetnosti) karkoli.
Gre predvsem za razmišljanja o tem, kaj nas določa – je to obleka? Bi z nošenjem te obleke moški postal glede na družbeni spol ženska, ali postane ženska obleka sedaj moško oblačilo? Ali prevzamemo z nošenjem oblačil neke družbene skupine tudi njihov status? Kakšna je pravzaprav moč oblačil – določajo ona nas, ali mi njih? In kaj je umetnost, kje so pravzaprav njene meje in polje avtonomnosti?
Postavitev nima namena podajanja odgovorov temveč je predvsem zastavljena tako, da gledalcu vzbudi vprašanja, na katera naj si skuša odgovoriti sam. Pomembno pa je, da se vprašujemo in dvomimo. Le tako se lahko namreč otresemo družbenih konvencij in lahko »napredujemo«.
Nikola Pongrac

KA